Skiroji za odkrivanje sreče in popolno nedeljsko dopoldne

Bila je nedelja in pred hišo so bili parkirani skiroji. Želja otrok je zmagala.

Vsak je vzel v roke svoj skiro in odpravili smo se na krajšo rekreacijo. Najprej smo nekaj časa krožili po mestnih ulicah in se ogrevali. Med ogrevanjem smo spoznavali lepote mesta. Bile so neprecenljive. Opazovati mesto, ki se prebuja, ulice, ki oživijo, ljudje počasi in leno prihajajo iz svojih stanovanj in upajo, da jih ne bo slučajno kdo zalotil, kako še napol spijo. Mi smo bili že vsi segreti, kakšna kapljica poti je tudi že zdrsnila po hrbtu.

Odpravili smo se do reke, kjer smo opazovali labode, ki so nemo čakali, če imamo morebiti s seboj kakšen kos kruha. In ja, na njihovo srečo smo ga imeli. Labodi so tako dobili dober zajtrk in veselo godrnjali, medtem ko so jedli koščke kruha. Tudi drug drugega so podili, da bi jim čim več ostalo.

Nekateri pa so raje nehali in se odpravili na jutranje kopanje. A ste že kdaj videli, kako izgleda jutranjo kopanje laboda? Če še niste, potem zagotovo morate. Tako prijetno je bilo opazovati, kako lahko labod poskrbi za svojo čistočo. Skoraj vsako pero je pregledal in ga očistil, nakar je visoko razpel krila in pokazal vso svojo lepoto. Po tem ogledu smo se odpravili ponovno na ogled mestnih ulic in do mestnega parka, saj smo želeli preizkusiti naše zmogljivosti. Zjutraj je mestni park bolj ali manj prazen in bi lahko brez večjih težav dirjali med drevesi. Želja se nam je uresničila in že smo bili v mestnem parku, kjer ni bilo žive duše.

skiroji

Naši skiroji so komaj čakali, da se pomerimo. Dirjali smo in dirjali, seveda smo starši pustili nekoliko prednosti otrokom, da so lahko pokazali, da so močnejši in da so se veselili. Zmaga je bila seveda njihova, le nikakor se nista mogla zmeniti, ali je bila prva Eva ali je bil boljši Jaka. Tudi midva sva nemo prikimavala in nisva vedela, komu naj nameniva svoj glas in zmago. Odločila sva se, da sta oba zmagovalca in da je čas, da vzameta svoj skiro ter da se odpravimo do sladoleda. Otroka sta se strnjali in kot bi mignil, smo bili pri našem najljubšem sladoledarju.

Vsak je pojedel veliko kepico sladoleda. Ponovno smo opazovali ljudi, ki so se sprehajali mimo. Mnogi so slikali, kot kaže, je bilo veliko turistov, spet nekateri so nemo strmeli v telefon, našel pa se je tudi kdo, ki je veselo poskakoval. Ja, ljudje smo res čudna bitja, nekateri veseli, drugi žalostni. Vsak s seboj nosi svojo bolj ali manj veselo in srečno zgodbo ter življenje. Vsi se bojujemo in sprehajamo skozi naše življenje, pri čemer dejansko nikoli ne vemo, kje so ovire in kaj bomo mogli prehoditi. Vidimo prihodnost  a dejansko ne vemo, kakšna je, slišimo jo, a ne moremo določiti glasu, vonjamo jo, a ne moremo določiti vonja. Je skrivnostna, smuka se sem in tja, kakor naš skiro, ki nemo teče po mestnih ulicah in vsakih toliko časa spusti nežen glas, kakor da bi želel reči, tukaj sem, da te osrečujem.

Skiroji za otroke so poskrbeli, da je bilo nedeljsko dopoldne krasno.